..v vrtincu misli, ki ne želijo biti več skrite..

Tebi, René

2009-12-04T14:06:00.002+01:00

Ko stojim na robu prepada, me vedno tvoja nežna roka potegne nazaj v svet, tja do zvezd...

Ko nad menoj bdi mračna senca preteklih let, dni, ur, se preleviš v junaka z nadnaravnimi močmi in me rešiš, spet in spet...

Ko razočarana zrem v svet, mi narišeš pravljico...

Ko mislim, da me ni, mi pokažeš, da sem...

In ko sem, le s teboj dvojina pomeni dvojino in dve srci pomenita eno.

A od mene le besedi dve... Ljubim te...

...only the Good die young...

2009-08-10T12:57:00.002+02:00

...one by one, only the Good die young...
...they're only flying too close to the sun and life goes on...
...without you...

...and I ain't never, never saying goodbye...

...you left us 5 years ago...

...we'll remember - forever...

*** R.I.P.***

This song is addictive!

2008-10-26T19:48:00.002+01:00

Amy MacDonald... This is life...

Oh the wind whistles down...The cold dark street tonight...And the people they were dancing to the music vibe...And the boys chase the girls with the curls in their hair...While the shy tormented youth sit way over there...And the songs they get louder...Each one better than before

And you're singing the songs
Thinking this is the life
And you wake up in the morning and you're head feels twice the size
Where you gonna go? Where you gonna go?
Where you gonna sleep tonight?

So you're heading down the road in your taxi for four...And you're waiting outside Jimmy's front door...But nobody's in and nobody's home 'til four...So you're sitting there with nothing to do...Talking about Robert Riger and his motley crew...And where you're gonna go and where you're gonna sleep tonight

... the day that never comes...

2008-10-24T16:22:00.002+02:00

...Metallica is back...

Born to push you around
Better just stay down
You pull away
He hits the flesh
You hit the ground
Mouth so full of lies
Tend to black your eyes
Just keep them closed
Keep praying
Just keep waiting
Waiting for the one
The day that never comes
When you stand up and feel the warmth
But the sunshine never comes, no..
No, the sunshine never comes...

Push you cross that line...
Just stay down this time...
Hide in yourself,
Crawl in yourself,
You’ll have your time,
God I’ll make them pay!!

Take it back one day
I’ll end this day
I’ll splatter color on this gray
Waiting for the one,
The day that never comes
When you stand up and feel the warmth
But the sunshine never comes
Love is a four-letter word
And never spoken here
Love is a four-letter word
Here in this prison
I suffer this no longer,
I’ll put an end to this I swear...
This I swear
The sun will shine
This I swear
This I swear
THIS I SWEAR!!!

film Zbogom punčka (Gone Baby Gone)

2008-04-04T19:23:00.002+02:00

esej o filmu.. malo skrajšan, ampak poanta je zajeta ;) za tole sem 40/40 točk dobila, hehe.. da se malo pohvalim.. drugače pa zakon film, priporočam.. samo mal je treba mislit zraven, ne samo buljit.. videt torej, ne samo gledat ;)

»Vedno sem verjel, da ne izbereš sam stvari, ki te naredi za to kar si. Tvoje mesto. Soseska. Družina. Ljudje tukaj so ponosni na te stvari. Kot da je to nekaj, kar morajo opraviti. Telesa okrog njihovih duš. Mesta ovita okrog njihovih teles.« S temi besedami se začne film Zbogom punčka, v izvirniku pa nosi naslov Gone baby gone. Nepozornemu gledalcu morda ne povedo veliko, mene pa so pritegnile. Zagotovo me je ravno nekaj teh stavkov prepričalo, da o tem filmu napišem esej.

Scenarij in režija sta po predlogi romana Dennisa Lehana izpod peresa Bena Afflecka, ki se je, glede na to, da je to njegov prvi celovečerni film, izkazal zadovoljivo. Vsekakor je film odličen primer sodelovanja bratov, Benov mlajši brat Casey je prevzel glavno vlogo zasebnega raziskovalca in jo odigral prepričljivo. Sodelovanje bratov vsekakor ni negativna stvar, saj Ben svojega brata zelo dobro pozna in to dejstvo sta poudarila tudi v ločenih intervjujih. Casey se je zadeve lotil resno in prepričana sem, da mu je vloga pomenila veliko, vsekakor si ni želel razočarati svojega brata. Ob njegovem boku je vlogo dekleta, zasebne detektivke in šibkejšega člena prevzela Michelle Monaghan, ki smo jo lahko občudovali tudi v komediji Sedem dni skomin. Vlogo policijskega načelnika je prevzel Morgan Freeman, ki je zaigral že v mnogih filmih. V tem po mojem mnenju prevzame prav posebno vlogo, ki se nam razkrijše šele proti koncu filma. Vsekakor pa je to znak, da organom oblasti ne gre popolnoma zaupati in tudi oni sami ne ravnajo vedno po poklicni presoji temveč reagirajo osebno, po lastnih interesih. Tu gre seveda poudariti, da glede na njihovo družbeno vlogo in status v službi, uživajo določen ugled in imajo s tem določene povezave z ljudmi, ki so jim za proti usluge pripravljeni spregledati njihove grehe. Po mojem mnenju gre za popoloma realno situacijo, ki smo ji priča tudi v naši državi. Še dve pomembni osebi, ki vplivata na zapletanje in prepletanje zgodbe sta preiskovalca z dolgoletnimi izkušnjami, ki ju uprizorita Ed Harris in John Ashton. Ena izmed najpomembnejših oseb pa je Amy Ryan v vlogi matere. Predvsem o njenem vedenju gledalec veliko moralno presoja, znajde se pred izbiro, naj z materjo sočustvuje ali naj jo obsoja, naj ji verjame ali naj jo vidi le kot del spletke. Ogled zahteva vsekakor veliko pozornosti, brez le-te nam kaj hitro uide kakšen pomemben podatek. Po mojem mnenju vsekakor gre za film, ki si ga je potrebno ogledati z mislimi pri stvari, le tako namreč lahko popolnoma razumemo situacijo in le tako lahko na koncu filma ustvarimo lastno moralno presojo, je ravnal prav ali ni?

Affleck je za temo film izbral temo, ki zadnje čase dviguje veliko prahu, predvsem zaradi ugrabitve angleške deklice in to kar iz hotelske sobe, medtem ko sta se njena starša zabavala v hotelskem baru. Med filmom in tem resničnim primerom, ki je pretresel cel svet, odzval se je celo Vatikna, je veliko povezav in podobnosti, zato je bil v Veliki Britaniji film premierno predvajan kasneje, kot v ostalih državah. Ta primer je namreč povzročil velik čustven odziv prebivalcev otoka, nekateri so s staršema sočustvavli, spet drugi so se postavili na nasproten breg, češ sama sta si kriva, morda sta ravno onadva krivca za izginotje njune hčerke. Kakorkoli že podatki o ugrabitvah otrok v ZDA vsekakor niso zanemarljivi, saj naj bi na leto pogrešili kar 797.500 otrok mlajših od 18 let. Veliko večino otrok policija najde, velikokrat pa so ugrabitelji družinski člani. Več kot polovica pogrešanih je deklic, tretjina pa je črncev. Kljub veliki stopnji rešenih primerov pa kljub temu ostane nerešnih vsako leto okrog 10.000. Kje so ti otroci? Vsekakor ne gre zanemariti števila otrok, ki so žrtve trgovine z blagom, ki prisilno delajo, opravljajo prostitucijo, njihove organe prodajo, trupel pa ne najde nihče, saj ne vedo kje iskati. Veliko jih umre zaradi zanemarjanja in fizičnih zlorab, tudi za domačimi vrati. Vendar če se o teh problemih ne govori dovolj na glas in dovolj pogosoto, brez sramu, ne bodo nikoli imeli možnosti priti na plan. Vsekakor se mi zdi prav, da je Affleck v svojem filmu izpostavil ravno ugrabitev otroka, saj se nam ob tem poraja veliko vprašanj in sicer, kdo je zares ugrabitelj v tem primeru, družinski član ali nekdo zunanji.. gre res za ugrabitev, saj so deklici želeli samo dobro? O tem nekoliko kasneje, sama pa sem malo pobrskala po podatkih, saj me je zanimalo, kako se s tem problemom soočajo po svetu, glede na to, da statistika kaže, da tega problema ne gre kar zanemariti. V ZDA so patentirali t.i. opozorilni sistem ob izginotju otroka (Child Alert System), ki se je izkazal za uspešnega v kar nekaj primerih, tudi na naši celini (Francija, Grčija). Apart, ki izgleda kot nekakšna sledilna naprava, pomaga satelitsko izslediti otroka in po podatkih policije, so najpomembnejše ravno prve ure po izginotju. S to tehnologijo so se pričeli spogledovati tudi pri nas, vendar glede na statistiko izginotij pri nas, še ne kaže potrebe po razmahu tega zaščitnega sistema. Kljub temu pa se primeri ugrabitev dogajajo vse bližje našemu teritoriju, ne smemo pozabiti na Natasho Kampusch in njeno nesrečno dolgoletno ugrabitev, dogoke v Italiji, Španiji, Portuglaskem...
Preden pobližje pogledam slovenske razmere pa me je kot bodočo socialno delavko zbodlo predvsem nekaj in sicer, da v celotnem filmu, niti za trenutek, nisem opazila socialnih delavcev, kar me je razočaralo. Če pomislim, da gre za ugrabitev otroka, ki ima seveda družino in nihče ni pristopil do matere na njeni ravni. Glavne vloge so si prilastili preiskovalci, detektivi ipd., ki vidijo kot cilj le to, da morajo najti otroka, ne glede na vse, mrtvega ali živega. Nihče ne pomisli na otrokovo mater. Potem ko izvejo, da je narkomanka, ki je med ugrabitvijo uživala svojo omamljenost, pa se celotna zasedba postavi proti njej. Celo obotožijo jo, da je svojega otroka prodala kralju podzemlja. Dobro, tudi sama sem na trenutke med ogledom filma pomislila, kaj za vraga je to dekle premišljevalo, ko je takole zanemarjalo svojo lastno hči, vendar mi je že v naslednjem trenutku na misel prišlo, da je pravzaprav nihče ni poslušal. Celotna soseska, družina je vedela, da ima probleme z drogami, da ne zmore celotne skrbi za otroka. Jo je kdo povprašal, če morda ona kaj potrebuje? Jo je obiskala socialna delavka? Seveda ne, saj se o tem molči, o teh stvareh se ne razpravlja na glas, ker bolijo. Ne poznam dobro socialnega sistema v ZDA, vseeno pa se mi zdi pomembno, da se v tako akcijo vključijo tudi socialni delavci.
V tem trenutku si želim tudi sodelovanja socialnih delavcev, vendar ko sem pregledovala, kaj se v Sloveniji dogaja na področju ugrabitev otrok, sem bila presenečena nad določenimi podatki. Ravno pred kratkim sem zgolj bežno spremljana oddajo Trenja, kjer so izpostavili problem odtujitve otrok s strani enega izmed staršev, ki je v Sloveniji najbolj pogost primer ugrabitve, če bi jo lahko tako imenovali. Citiram izjavo ene izmed socialnih delavk: »Navodil, kako ravnati v primeru ugrabitve otroka po neznancih, nimamo, oziroma jih ne poznamo. Na srečo teh izkušenj še nimamo. Vsekakor bi o primeru takoj obvestili policijo oz. kriminalistično službo. Po temeljiti proučitvi razpoložljivih podatkov, situacije, bi staršema ponudili pomoč psihologa in socialne delavke. V sodelovanju z drugimi službami bi iskali rešitve, iskali možnost vključitve v katero od samopomočnih skupin...« Teorija gre kot kaže odlično, vendar se ti stavki ne potrjujejo v praksi, kot smo si lahko ogledali v Trenjih, saj si eden od staršev lahko »prilasti« otroka, drugi pa pač nima do njega dostopa. Če dobro pomislimo, gre za neke vrste ugrabitev ali pa vsaj za kršenje otrokovih temeljih pravic in nespoštovanje njegovih želja. Poglejmo si 144. člen Kazenskega zakonika RS, ki govori o ugrabitvah. Tisti, ki ugrabi nekoga z namenom, da bi kogarkoli prisilil, da nekaj stori, opusti ali trpi, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. Kdor pa to dejanje stori proti mladoletni osebi, ji morebiti zagrozi z umorm ali s hudo telesno poškodbo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. Tretji odstavek pa zanimivo dodaja, da bo storilec, ki bo ugrabljeno osebo prostovoljno spustil na prostost, še preden je izpolnjena njegova zahteva, kaznovan mileje ali pa se mu bo kazen celo odpustila. Odlična teorija, ugrabitelj, ki bo svojo žrtev mogoče celo zlorabil, ji vsekakor grozil in s tem nedvomno povzročil trevme, bo mogoče celo oproščen, če jo bo še pravi čas spustil. Niso pomislili, da bi ta čas lahko trajal tudi cel teden, mesec, preden bi bile morebiti izpolnjene njegove zahteve. Ta člen vsekakor kaže na to, da v Sloveniji nimamo veliko izkušenj z ugrabitvami, to pa ne pomeni, da niso možne. Tudi ugrabitev kot sama po mojem mnenju ni definirana kot bi bilo treba. V primerih, ko eden izmed staršev ugrabi otroka, se ne govori o ugrabitvi, temveč o odtujitvi otroka, kot da bi imel starš pravico na silo odpeljati otroka, če ima pravico do skrbništva nad njim drug starš. Ne samo, da to velikokrat ni opredeljeno kot ugrabitev, primeri so pokazali, da teh ljudi sploh ne najdejo in otroci dalj časa ostanejo pri njih, odtujeni od drugega starša. Tema o kateri bi se vsekakor moralo razpravljati, primer oddaje Trenja je vsekakor zanetil majhno zanimanje za te primere.
Še zadnji aspekt mojega razmišljanja o tem filmu pa je ravno njegov konec in moralna dilema s katero se ubada glavni igralec. Affleck je gledalce odlično popeljal skozi film, jim jemal dih ob določenih prizorih, pomirjal spet ob drugih, na koncu pa jih prav nehvaležno postavi pred dejstvo, da se je potrebno odločiti. Naj deklica ostane pri krušnih starših, ki so jo dobili na ilegalen, na trenutke prav krut način? Ali pa naj gre nazaj k mami, ki ima probleme z drogami in bo morda postala ravno taka kot ostali na družbenem dnu? Manj pozorni in zahtevni gledalci bi pričakovali, da nam bo konec filma sam pomagal, da se odločimo pravilno, vendar tega ne doživimo. Na koncu namreč nihče nima svojega zadoščenja, tudi glavni igralec še vedno ostane pred dilemo, se je odločil prav ali ne. Sama o tem nisem veliko premišljevala, saj sem vedela, da je edino prav, da se deklica odvzame tistim, ki so jo ugrabili, ki so jo na krut način iztrgali iz sveta, ki ji je bil namenjen. Vsekakor se nism strinjala s tem, da bi deklica ostala pri policijskem načelniku, kjer je seveda živelja življenje, ki ji z rojstvom ni bilo namenjeno. Sama bi torej storila enako, kot je storil glavni junak, vendar bi konec sama spremenila oziroma bolje rečeno, bi zgodbo nadaljevala. Tisti, ki so deklico odtujili jasno povedo, zakaj so to storili in da ji želijo boljše življenje. Vendar po mojem mnenju boljše življenje te deklice lahko zagotovi njena mati, ki se sicer utaplja v neodgovornosti in uživa mamila, vendar če bi spremenili mati, bi se spremenilo tudi življenje te deklice. Ne morem zanikati, da bi se ji morda bolje godilo v kaki drugi družini, vendar za take ugotovitve je potreben poseb socialnih služb, ki jih, kot že prej omenjeno, nism zasledila.
Film Zbogom punčka se nas torej najprej dotakne v srcu s kruto usodo glavnih junakov, predvsem nemočne deklice, ki se je ujela v mrežo spletk in nedosegljivih sanj, potem pa nas postavi še pred dilemo o kateri moramo dobro razmisliti. Film, ki nas vzpodbudi, da pomislimo, kaj se na tem področju dogaja v Sloveniji, smo tudi mi ogorženi in ali naši otroci tudi lahko trpijo zaradi ugrabitev. In vsekakor film, ki si upa spregovoriti in pokazati pravo luč bede ameriških getov, ki nam je vseskozi pred očmi, vendar, če samo gledamo in ne vidimo, ostajajo tam, kjer so. Na dnu.

... moje "umetnije" v adobe photoshopu ...

2008-03-19T12:53:00.003+01:00

jah, mal se z adobom igram... pa so ratale tele zadeve :D

navihana :)

Anja - devil :)

... stuck in the moment ...

... Anja & René ...

thinking...

only hope...

2008-03-15T23:15:00.003+01:00

...A walk to remember...

There's a song that's inside of my soul... It's the one that I've tried to write over and over again...

I'm awake in the infinite cold... But you sing to me over and over and over again. So, I lay my head back down. And I lift my hands and pray.. To be only yours, I pray, to be only yours I know now you're my only hope. Sing to me the song of the stars. Of your galaxy dancing and laughing and laughing again.

When it feels like my dreams are so far... Sing to me of the plans that you have for me over again. So I lay my head back down. And I lift my hands and pray... To be only yours, I pray, to be only yours.

I know now, you're my only hope. I give you my destiny. I'm giving you all of me. I want your symphony, singing in all that I am... At the top of my lungs, I'm giving it back. So I lay my head back down. And I lift my hands and pray... To be only yours, I pray, to be only yours...

I pray, to be only yours I know now you're my only hope.

našel si me...

2008-02-05T00:03:00.000+01:00

pesem z neverjetnim besedilom... všeč mi je.. sami presodite zakaj...

"So mi rekli, naj bom skromna, pa sem bila... Marsikaj sem si želela, pa sem le plaho sanjala... So mi rekli, naj bom trdna, pa sem bila... Marsikdaj me je bolelo, pa sem na tiho jokala.

A ti si rekel, naj se ne bojim, naj sem postavim zase, naj bom vse, kar želim. Našel si me, našel, kjer se nisem več iskala. Rekel si mi tisto, kar sem rabila...

Našel si me, našel še ravno pravi čas, ko sem sebi že tajila, da sem jaz še vedno jaz. So mi rekli, naj bom zadaj, pa sem bila. Neopazno sem čakala, da me kdo opazi in spozna. Ti si rekel, naj se ne bojim, naj se postavim zase, naj bom vse, kar želim. Našel si me, našel, kjer se nisem več iskala...

Rekel si mi tisto, kar sem rabila. Našel si me, našel še ravno pravi čas, ko sem sebi že tajila, da sem jaz še vedno jaz. Ti si rekel, naj se ne bojim, naj se postavim zase, naj bom vse, kar želim. Našel si me, našel, kjer se nisem več iskala. Rekel si mi tisto, kar sem rabila. Našel si me, našel še ravno pravi čas, ko sem sebi že tajila, da sem jaz še vedno jaz...

Našel si me, našel, še ravno pravi čas..." (Ylenia)

...René, sej veš, da je to zate, kajne... ;) Ljubim te!! :**

my hero... heroin actually ;)

2008-02-03T22:29:00.000+01:00

dons ne bom pisala nadaljevanja o letu 2007, temveč o nekom, ki mi na tem svetu pomeni, skorajda največ... in ker je jutri (4.2.) njen rojstni dan, sem se odločila, da napišem nekaj stavkov o njej...

ne maram ljudi, ki me preprečujejo, da sorodne duše ne obstajajo.. seveda obstajajo, jaz sem svojo namreč imela priložnost spoznati.. in za nameček sem mnenja, da imamo lahko celo več sorodnih duš oziroma imamo pač lahko z nekom skupne določene lastnosti spet z drugim druge.. dobrih prijateljev ne srečaš na vsakem koraku, ko pa jih, jih je težko obdržati..

in tako sem jaz spoznala mojo najboljšo prijateljico kje drugje kot pa na faksu.. ja, zanimiv prostor za spoznavanje ljudi.. in to je ena najboljših stvari, ki se mi je v življenju zgodila.. saj poznate ta občutek, ko začutiš, da z nekom ne boš samo bežen znanec, nekdo, ki si izmenjuje zapiske in opravlja sošolke na kavi.. vse to seveda tudi, poleg vsega tega pa je to človek, ki mu lahko zaupaš vse, ampak res popolnoma vse... o kom govorim?? o Viktoriji seveda, naši Toji, o kom drugem pa.. zagotovo nima zaman rada sonca, saj je ona sama eno veliko sonce v naših življenjih...

pravijo, da prijatelja spoznaš v nesreči... morda pa po nesreči, hehe... morda nas skupaj vlečejo neke nevidne sile.. ali pa.. dežurna krivka.. usoda.. :) ja, njo najraje okrivim za dogodke, za osebe, ki sem jih spoznala.. in ja prav vse se nam zgodi z nekim namenom...

Viktorija, kaj vse sva prestali skupaj a?? res je.. tudi veliko nesreče.. solze.. obup.. in nekako ne vidiš izhoda iz situacije.. ampak vse solze se pozabijo, ko se človek nasmeji s teboj.. iskren smeh, iskren pogled in predvsem brez ovinkarjenja.. taka si.. direktna in tako te imam najraje.. vedno mi stojiš ob strani, ob vseh mojih neumnostih, vseh padcih... ob vzponih pa si ponosna name.. ravnotako jaz nate.. in tvoja sposobnost, da vedno znova in znova spoznavaš najbolj zanimive ljudi.. in se zapletaš v najbolj zanimive pogovore.. prislihneš stvarem, ki drugih ne zanimajo in sprejmeš mnenje drugega.. obenem pa sama ne odstopaš od svojega, ker stojiš trdno.. in.. tudi ti si kdaj trpela.. ne samo enkrat, vem.. in cenim, da znaš svoje izkušnje prenašati na druge, da znaš drugim pomagati in cenim, da si vedno ti.. da mi ne obrneš hrbta... in da greva v boj vedno skupaj.. za koga bi dala roko v ogenj kot zate... in komu ne morem reči ne.. ko pa sem potem nagrajena s tako lepim nasmehom.. tvoja dobrota in sočutje.. v genih pač, kaj naj rečem.. tako kot si ti ponosna na svoje korenine, sem tudi jaz.. prva stvar, ki sem jo začutila, da jo imava skupno je vsekakor prekmurje.. ti malo bolj pristna kot jaz.. pa vseeno.. v krvi je in ne da se zatajiti.. in pa vse skupne točke.. sploh glede ljubezni in vsega mogočega.. kaj vse bi lahko še odkrili.. usoda poskrbi za vse..

saj veš kaj imam napisano na myspaceu tam kjer naj bi napisali svoje heroje.. in menim, da si določena mesta v mojem življenju zaslužijo le posebni ljudje.. in ti vsekakor si ena izmed njih.. nikoli ti še nisem povedala zakaj si ti moja junakinja.. zgornje vrstice naj govorijo o tem zakaj si.. sicer pa že samo s svojo pojavo poveš kdo si... vedno samosvoja.. vedno ti.. vedno te prepoznam in vem, da kljub temu, da si dobra igralka, ne igraš, ne igraš med prijatelji in ne v ljubezni.. do tistih, ki si pa ne zaslužijo prave tebe.. vsak igro svojo igro, kajne toja?? samo da včasih še igralci ne vedo kdo vodi oziroma čigavo igro resnično igramo..

hvala, viktorija, hvala, ker si sonce, ker si z nami, ker sem lahko del tvojega življenja.. ostani taka kot si.. tako te imam najraje.. in upam, da ima usoda dobre namene s teboj.. če ne jo poiščem in pretepem, saj veš, na moj način... ne treba meni, da radim sa amaterima.. ;) hvala, ker me poslušaš, ker si mi stala ob strani lani, ko se mi je podiral svet, hvala, ker si se smejala z menoj, ko sem bila srečna.. hvala, ker me učiš biti jaz in ker si upaš..

in če bi ti slučajno vadila svoje sposobnosti letenja kot super girl pa to... no, za tabo vsekakor ne bi skočila.. bi pa čakala spodaj, da te ulovim... kadarkoli.. kjerkoli.. samo prej poklič, ker nisva vedno v istem koncu slovenije.. hehehe.. ne morem iz svoje kože, pa tud tebi ni treba nikol it.. kot mi je nekoč rekel nek prijatelj, ki mi veliko pomeni, taka kot si, si čisto dobra.. saj veš.. ;)

TOJČI, VSE NAJBOLJŠE ZA TVOJ ROJSTNI DAN... PA KAJ, ČE NISI VEČ NAJSTNICA.. DVAJSETA SO NAJLEPŠA LETA.. TKO DA DOBRODOŠLA NA VLAKU..

RADA TE MAM...

p.s.: Toja, samo ne me kregat.. ampak sem ti mogla na nek izviren način voščit... ;) nja, sej to še ni vse :P :P

p.s.s.: drugič pa res pišem nadaljevanje 2007.. če ne me boste fental.. firbci.. hehehehe :D

2007 torej...

2008-01-21T15:30:00.000+01:00

naj začnem na začetku, kot se to načeloma počne.. začetek leta torej.. 2007.. ni mi lahko, ko pomislim kaj vse se mi je zgodilo in kako težko je bilo veslati proti toku..

počasi bo minilo leto dni odkar sem končala svoje najdaljše razmerje.. 3 leta in pol.. še danes ne razumem kako mi je uspelo toliko časa zdržati.. kako zelo zanimivo se ljudje vedemo.. vemo, da nekaj ni pravo za nas.. vemo, da nas duši.. in da se samo pretvarjamo kako zelo srečni smo.. tako zelo se nekoga navadiš, da ga je potem tako težko zapustiti... misliš nanj, ne nase.. oziroma tisti občutek, kako naj zmorem brez njega, ko pa sem toliko časa z njim.. bom lahko še koga tako ljubila? potem se kriviš.. in samega sebe prepričuješ, da so to samo pomisleki, saj si vendar srečna.. kako lahko sploh pomisliš, da nisi.. ah, ne, mi dovoliš, da za trenutek pomislim nase?? se lahko prosim osvobodim tvojega zadušljivega objema? potem pa... v vsej zmedi čustev.. v tornadu misli, misli na to, da hočem nekaj drugačenga.. manj zadušljivega.. nekaj kar ni on.. in proč od postelje, ki je moj zapor že toliko let.. in potem.. poljub.. tako drugačen, morda samo navidezno slajši.. drugačnost me premami in potopim se nekam, kamor se ne bi smela.. ampak.. kaj sedaj.. kako naj še poljubljam njega, ko pa se želim predati drugemu.. tako zelo se ga bojim prizadeti.. tvegam.. tvegam to mojo ljubezensko zmešnjavo.. dovolj imam.. želim nekaj drugačnega.. je lahko še bolj drugačno? ne moti me..

pakiram svoje stvari pri njem.. le stežka zadržujem solze, a sem neomajna.. ne dotikaj se me.. prosim, le še težje mi je.. njegova mami v rahlem joku stoji na vratih in me opazuje.. kaj je naredil, da ga zapuščam.. nič ni naredil, obenem pa preveč.. dovolj imam.. tako dovolj, da če bi mogla izbirati med tem ali med smrtijo.. naj umrem.. morda kot romeo in julija.. ampak kaj ko se zopet srečava v peklu.. grem torej.. odpelje me domov.. sedaj lahko sanjam o tebi?? če bi lahko ponovno izbirala, bi se odločila enako.. kljub temu da... da...

februar torej.. obrne se nov list.. tako svež, nepopisan.. toliko novih dogodivščin.. in nova ljubezen.. drugačna.. druge je strah mojih dejanj, mene ne.. z njim se pogovarjam večinoma v angleščini, slovensko bolj malo.. naučim ga kar nekaj slovenščine, ki jo s pridom uporablja.. on mene nekaj po turško.. zanimiv jezik.. in vse je tako zelo popolno.. kar malo preveč, da bi bilo lahko resnično.. nenehen dvom in skrb, da se bo nekaj zalomilo.. strah me je... in potem mi pove, da gre aprila.. za tri tedne domov.. naj bo, tri tedne lahko preživim.. a zopet dvom.. slutnja, ki mi pravi, da nekaj ne bo prav, ko se vrne.. na dan odhoda, še zadnjič poljubim njegove ustnice, lice.. poljubi me na čelo, živo se spominjam.. ko sem bila z njim, ni dovolil, da jočem.. pretežko mu je bilo.. na železniški mi dovoli.. ko izpustim njegovo roko in stopim na vlak se ne zavedam, a slutim.. ta korak je pomenil začetek najinega konca.. začetek reke solz.. zvečer poslušam zvok njegovega letala in solze ne izbirajo trenutka.. čutim, da ga bom izgubila.. kmalu..

tri tedne torej.. ni mi povedal točnega datuma prihoda, saj sem imela kolokvij in je vedel, da ne bom mislila na učenje temveč nanj.. dragi moj, seveda sem mislila več nate.. pa vendar.. prihod nazaj.. moja zla slutnja, da se sploh ne vrne se je izničila, a kljub temu... ah, pozabim na to.. hitim domov, potem pa k njemu.. v objem.. zagledam ga.. drugačen je.. ostrigel si je lase.. nekaj manjka.. nekaj na njem me izredno moti pa ne vem kaj.. odpraviva se domov.. njegova strast ni ugasnila.. še vedno je isti.. zna se ljubiti.. vedno tako, kot da je zadnjič.. in tako drugače od ostalih.. pretveze.. tako zaslepljena.. in zaljubljena.. umrla bi zanj..

in res skoraj umrem, ko izvem, da se moj grad v oblakih podira.. brez predhodnega obvestila in brez ugovora.. ne ustrezam idealom njihove kuture.. ljubezen pa ni močnejša vrednota od družine.. tako ga začnem izgubljati.. ne zaslužim si tega kar začnem doživljati.. on pa tako nemočen.. isti fant, ki me je prej tako strastno ljubil in ki je dajal vtis, da je večji od življenja samega, je pokleknil pred vsem in se predal.. strahopetno.. nisem iskala tega pa kljub temu, ne želim mu podirati sveta.. vem, da nisem tisto kar je najboljše zanj.. oziroma kar njegova družina misli, da je najboljše zanj.. prevzame me taka jeza, da bi bila sposobna moriti.. pa nisem.. vsaj ne ničesar živega.. sebe sem pa prav počasi ubijala.. povem samo najboljši prijateljici.. nočem tega deliti z drugimi.. in skrivam bolečino... ne boli me izguba.. boli me to, da nisem dobila priložnosti, da jim pokažem kdo sem.. da spoštujem to, kar spoštujejo oni.. in da sem pripravljena storiti marsikaj .. ker ga ljubim.. ampak zanje to ni pomembno.. jaz ne obstajam.. midva nikoli nisva obstajala.. midva.. dvojina.. ena izmed prvih stvari, ki sem ga naučila po slovensko.. midva greva.. midva se ljubiva.. ti in jaz....

spremenil se je.. ni bil več tisti, v katerega sem se zaljubila.. še vedno ne zmorem tega deliti s prijatelji.. vendar slutijo.. tudi jaz sem se spremenila.. ne vem, če je bil dan, da ne bi jokala.. a zdelo se mi je vredno.. še redke trenutke preživiva skupaj.. ko sem sama, ga tako zelo pogrešam, vendar on želi čim bolj prekiniti stike.. tako me boli.. a bolelo bo še bolj.. zakaj mi ne dovolijo, da bi bila z njim... ruševine gradu še vedno obstajajo.. obnavljam jih z novimi sanjami in pretvarami.. vsako jutro, ko se zbudim ne vem, je to zadnji dan, ko stoji na slovenskih tleh.. naj se že konča.. prijateljica ne najde več besed, s katerimi bi me potolažila.. ne da se me potolažiti.. ko pa ga... ljubim?

pozno popoldne me pokliče.. pride k meni.. ko se v mestu srečava ne izgleda najbolje.. kaj se dogaja? zopet slutnja.. ne prenesem več misli.. ne zavedam se, da je najina zadnja noč... zadnji poljubi, objemi, nasmehi... zadnjič se me dotika.. zadnjič me ljubi.. tako kot me je do sedaj.. ko bi le vedela.. ne more in ne more zaspati.. kaj ga tare?? proti jutru mi pove.. zadnjič sem s teboj, odhajam, kmalu odhajam... tokrat mi dovoli, da jočem.. jočeva skupaj.. in tako me zelo boli.. srce bije kot da so mu štete ure.. minute.. sekunde.. nama so.. in še zadnjič se privijem k njemu.. za slovo mu podarim neko malenkost.. da se me boš spominjal.. se me boš??

ležim v postelji in ihtim.. mami, me poskuša razvajati, razume me... jaz pa si želim izginiti s tega sveta.. razbliniti se.. oditi in nikdar priti nazaj.. ali pač? ne morem spati, zato se poskušam učiti.. v ponedeljek imam izpit.. kako naj si kaj vbijem v glavo, ko pa mislim le nanj.. tako si ga želim še enkrat poljubiti in še enkrat pa še enkrat.. zakaj ne smem več? zakaj te ni več tu? v ponedeljek zvečer odide.. pokliče me z letališča.. in mi v svoji prisrčni slovenščini v solzah pove.. jaz jočem, jaz grem... tišina.. tiho sem, najraje bi vpila.. najraje bi vzela nož, si izrezala srce ter mu ga dala za seboj.. naj ga shrani.. jaz ga ne potrebujem več.. kako naj še ljubim, ko pa mi cel svet to brani.. kako naj še komu dovolim, da se me dotakne...

tako mine junij.. ter julij.. po izpitih se zamotim z počitniškim delom.. kaj mi drugega preostane.. moram prihraniti denar, da konec poletja odpotujem k njemu.. še vedno ga ljubim.. ga res?? še vedno upam.. upanje umre zadnje.. želim si, da bi ga kdo že prej ubil.. da bi me postavil na realna tla.. odprl nove poti.. razsvetlil um.. a ni bilo nikogar.. tisti pravi prijatelji sočustvujejo s teboj.. te tolažijo.. nihče ne pomisli, da bi te prepričeval v kaj drugega.. in hvaležna sem za vsako besedo, objem, solzo, ki so jo podelili z menoj... govorila sem skoraj samo o tem.. vem, da ni bilo lahko.. sami mi ne bi uspelo...

julij ja.... takrat se mi svet zopet obrne na glavo.. ampak o tem pa raje drugič.. da ne bo vse v eni dozi... upam, da je blo zanimivo napisano.. bolj tko.. ko en tornado :P želim si, da mi nekaterih stvari sploh ne bi blo treba napisat.. a kljub temu.. izkušnja je izkušnja.. ponosna sem na vse kar sem preživela.. tako pač je... življenje ne izbira.. usoda pa že ve zakaj nam pošlje določeno osebo.. vse ima svoj namen, samo da namen določenih stvari spregledamo, ker so že same po sebi slabe, žalostne ipd..

hvala za branje.. drugič pa kot sem rekla o nekom, ki mi ga je zagotovo poslala usoda.. oziroma kar o večih.. saj bi težko tako veliko breme prenašala samo na nekoga.. do naslednjič pa samo še.. en verz meni zelo ljube pesmi:

Somehow the song met the soul in the night, it took a moment to make those four eyes making thoughts go wild.

Then digging in the sand and listening the band, not alone but with friends, old friends they saw them spinning.

And then taking him up on the hill now alone with the lights down beneath in a small small town, whole life on short in words until that day... When the Nature took him out, it took her out and put away, right there out from the sand and water blue.

Saw them screaming out loud but the voice you couldn't hear, they were the only ones who felt it. ( Siddharta - ... )

prvi...

2008-01-16T15:37:00.000+01:00

kako že pravijo? vse je enkrat prvič.. in tako tudi jaz pišem tole zadevo, ki so jo poimenovali blog.. karkoli že to pomeni :) oziroma lahko uporabim celo glagol, kot me je poučila wikipedia, da blogam.. neverjetno a?

sicer pa... za prvič se spodobi, da povem nekaj o sebi kajne? to je pa kar naporna zadeva.. kaj povedat, da ne poveš preveč in kako povedati, da te ostali razumejo? no ja, saj sploh ne zahtevam, da me kdo razume.. zakaj bi me pa? kljub temu pa.. kaj torej povedati? zadnjič smo imeli na fakulteti vaje, ki so bile mimogrede izredno uporabne, za razliko od mnogih drugih, kjer samo komaj čakaš, da bo že konec in da ti ja ne bo potrebno česa reči.. to je pa res ena najbolj zorpnih zadev.. izražanje svojega mnenja.. toliko dilem.. kaj si bo mislil oni in kaj drugi in kaj za hudiča bo potem mislila sestra od fanta od najboljše prijateljice od... hmmmm, koga že? no, res je naporno življenje, če moraš izražati svoje mnenje.. in če mi dovolite, bi ga občasno izrazila.. saj samo v kakšnem stavku, da ne bo izgledalo, da sem ne vem kako samozavestna in pogumna, da si upam kar takole izražati svoje mnenje... in ga upam celo zapisati.. hjoj, moram paziti kaj govorim, konec koncev lahko še kdo uporabi tole proti meni.. potem pa gorje mi :)

kje sem že ostala? aha pri vajah, ki smo jih meli zadnjič... no tam smo "govorili" med drugim tudi o osebnem prostoru... in kaj naj bi bilo to? dobesedno prostor okrog nas.. vstop vanj pa imajo samo določene osebe.. širina tega prostora se seveda razlikuje od osebe do osebe.. sama sem premišljevala o tem, da imamo tudi na internetu nek osebni prostor, v smislu.. do katere mere se upam razgaliti, komu povem svoje ime, navade.. in tale blog je na nek način ponudba za vstop v moj osebni prostor.. saj, če znaš brati med vrsticami lahko o nekom kar nekaj izveš.. ti je že uspelo kaj ugotoviti o meni? ;) no, profesorica v srednji šoli bi zagotovo rekla, da je tale uvod čisto predolg.. ampak naj bo, saj na blogu lahko pišem tako kot sama želim.. :)

o meni torej.... obožujem tornade.. sedaj si gotovo mislite, ja fino, ampak kaj mi ta podatek pove.. v bistvu marsikaj.. čisto preprosto lahko stanje v moji glavi povežem s tornadi.. in se mi zdi, da gre tu za neko identifikacijo.. zato tudi tak naslov moje strani.. vrtinec misli.. ki so vse prevečkrat ostale skrite.. taka namreč sem.. oziroma sem bila.. sem še? vse prevečkrat ja.. ampak naj bo tale blog kot nekaj, kamor lahko zapišem vse misli, ki se mi tako zvesto podijo po glavi.. in čeprav tornado ruši vse pod seboj.. moj namen ni tak.. kot sem že rekla izražanje svojega mnenja.. na malo drugačen način..

hvala za branje, če vam je uspelo priti do konca.. predvidevam, da je marsikoga prevzela neverjetna želja po tem, da bi malo zadremal ali pa da bi dal to stran med prepovedane, da se sploh obiskujejo zaradi prevelikega upada delovne storilnosti.. no, ja, kakorkoli že... se priporočam še v naprej za branje.. in komentiranje seveda.. drugič pa napišem nekaj o letu, ki mi je najbolj spremenilo življenje do sedaj.. usodno leto.. 2007.. 7 naj bi bila moja srečna številka.. morda pa res.. več o tem pa drugič...

p.s.: excalibur.. ljubim te <3.. hvala, ker si :*