Tebi, René

Ko stojim na robu prepada, me vedno tvoja nežna roka potegne nazaj v svet, tja do zvezd...

Ko nad menoj bdi mračna senca preteklih let, dni, ur, se preleviš v junaka z nadnaravnimi močmi in me rešiš, spet in spet...

Ko razočarana zrem v svet, mi narišeš pravljico...

Ko mislim, da me ni, mi pokažeš, da sem...

In ko sem, le s teboj dvojina pomeni dvojino in dve srci pomenita eno.

A od mene le besedi dve... Ljubim te...