naj začnem na začetku, kot se to načeloma počne.. začetek leta torej.. 2007.. ni mi lahko, ko pomislim kaj vse se mi je zgodilo in kako težko je bilo veslati proti toku..
počasi bo minilo leto dni odkar sem končala svoje najdaljše razmerje.. 3 leta in pol.. še danes ne razumem kako mi je uspelo toliko časa zdržati.. kako zelo zanimivo se ljudje vedemo.. vemo, da nekaj ni pravo za nas.. vemo, da nas duši.. in da se samo pretvarjamo kako zelo srečni smo.. tako zelo se nekoga navadiš, da ga je potem tako težko zapustiti... misliš nanj, ne nase.. oziroma tisti občutek, kako naj zmorem brez njega, ko pa sem toliko časa z njim.. bom lahko še koga tako ljubila? potem se kriviš.. in samega sebe prepričuješ, da so to samo pomisleki, saj si vendar srečna.. kako lahko sploh pomisliš, da nisi.. ah, ne, mi dovoliš, da za trenutek pomislim nase?? se lahko prosim osvobodim tvojega zadušljivega objema? potem pa... v vsej zmedi čustev.. v tornadu misli, misli na to, da hočem nekaj drugačenga.. manj zadušljivega.. nekaj kar ni on.. in proč od postelje, ki je moj zapor že toliko let.. in potem.. poljub.. tako drugačen, morda samo navidezno slajši.. drugačnost me premami in potopim se nekam, kamor se ne bi smela.. ampak.. kaj sedaj.. kako naj še poljubljam njega, ko pa se želim predati drugemu.. tako zelo se ga bojim prizadeti.. tvegam.. tvegam to mojo ljubezensko zmešnjavo.. dovolj imam.. želim nekaj drugačnega.. je lahko še bolj drugačno? ne moti me..
pakiram svoje stvari pri njem.. le stežka zadržujem solze, a sem neomajna.. ne dotikaj se me.. prosim, le še težje mi je.. njegova mami v rahlem joku stoji na vratih in me opazuje.. kaj je naredil, da ga zapuščam.. nič ni naredil, obenem pa preveč.. dovolj imam.. tako dovolj, da če bi mogla izbirati med tem ali med smrtijo.. naj umrem.. morda kot romeo in julija.. ampak kaj ko se zopet srečava v peklu.. grem torej.. odpelje me domov.. sedaj lahko sanjam o tebi?? če bi lahko ponovno izbirala, bi se odločila enako.. kljub temu da... da...
februar torej.. obrne se nov list.. tako svež, nepopisan.. toliko novih dogodivščin.. in nova ljubezen.. drugačna.. druge je strah mojih dejanj, mene ne.. z njim se pogovarjam večinoma v angleščini, slovensko bolj malo.. naučim ga kar nekaj slovenščine, ki jo s pridom uporablja.. on mene nekaj po turško.. zanimiv jezik.. in vse je tako zelo popolno.. kar malo preveč, da bi bilo lahko resnično.. nenehen dvom in skrb, da se bo nekaj zalomilo.. strah me je... in potem mi pove, da gre aprila.. za tri tedne domov.. naj bo, tri tedne lahko preživim.. a zopet dvom.. slutnja, ki mi pravi, da nekaj ne bo prav, ko se vrne.. na dan odhoda, še zadnjič poljubim njegove ustnice, lice.. poljubi me na čelo, živo se spominjam.. ko sem bila z njim, ni dovolil, da jočem.. pretežko mu je bilo.. na železniški mi dovoli.. ko izpustim njegovo roko in stopim na vlak se ne zavedam, a slutim.. ta korak je pomenil začetek najinega konca.. začetek reke solz.. zvečer poslušam zvok njegovega letala in solze ne izbirajo trenutka.. čutim, da ga bom izgubila.. kmalu..
tri tedne torej.. ni mi povedal točnega datuma prihoda, saj sem imela kolokvij in je vedel, da ne bom mislila na učenje temveč nanj.. dragi moj, seveda sem mislila več nate.. pa vendar.. prihod nazaj.. moja zla slutnja, da se sploh ne vrne se je izničila, a kljub temu... ah, pozabim na to.. hitim domov, potem pa k njemu.. v objem.. zagledam ga.. drugačen je.. ostrigel si je lase.. nekaj manjka.. nekaj na njem me izredno moti pa ne vem kaj.. odpraviva se domov.. njegova strast ni ugasnila.. še vedno je isti.. zna se ljubiti.. vedno tako, kot da je zadnjič.. in tako drugače od ostalih.. pretveze.. tako zaslepljena.. in zaljubljena.. umrla bi zanj..
in res skoraj umrem, ko izvem, da se moj grad v oblakih podira.. brez predhodnega obvestila in brez ugovora.. ne ustrezam idealom njihove kuture.. ljubezen pa ni močnejša vrednota od družine.. tako ga začnem izgubljati.. ne zaslužim si tega kar začnem doživljati.. on pa tako nemočen.. isti fant, ki me je prej tako strastno ljubil in ki je dajal vtis, da je večji od življenja samega, je pokleknil pred vsem in se predal.. strahopetno.. nisem iskala tega pa kljub temu, ne želim mu podirati sveta.. vem, da nisem tisto kar je najboljše zanj.. oziroma kar njegova družina misli, da je najboljše zanj.. prevzame me taka jeza, da bi bila sposobna moriti.. pa nisem.. vsaj ne ničesar živega.. sebe sem pa prav počasi ubijala.. povem samo najboljši prijateljici.. nočem tega deliti z drugimi.. in skrivam bolečino... ne boli me izguba.. boli me to, da nisem dobila priložnosti, da jim pokažem kdo sem.. da spoštujem to, kar spoštujejo oni.. in da sem pripravljena storiti marsikaj .. ker ga ljubim.. ampak zanje to ni pomembno.. jaz ne obstajam.. midva nikoli nisva obstajala.. midva.. dvojina.. ena izmed prvih stvari, ki sem ga naučila po slovensko.. midva greva.. midva se ljubiva.. ti in jaz....
spremenil se je.. ni bil več tisti, v katerega sem se zaljubila.. še vedno ne zmorem tega deliti s prijatelji.. vendar slutijo.. tudi jaz sem se spremenila.. ne vem, če je bil dan, da ne bi jokala.. a zdelo se mi je vredno.. še redke trenutke preživiva skupaj.. ko sem sama, ga tako zelo pogrešam, vendar on želi čim bolj prekiniti stike.. tako me boli.. a bolelo bo še bolj.. zakaj mi ne dovolijo, da bi bila z njim... ruševine gradu še vedno obstajajo.. obnavljam jih z novimi sanjami in pretvarami.. vsako jutro, ko se zbudim ne vem, je to zadnji dan, ko stoji na slovenskih tleh.. naj se že konča.. prijateljica ne najde več besed, s katerimi bi me potolažila.. ne da se me potolažiti.. ko pa ga... ljubim?
pozno popoldne me pokliče.. pride k meni.. ko se v mestu srečava ne izgleda najbolje.. kaj se dogaja? zopet slutnja.. ne prenesem več misli.. ne zavedam se, da je najina zadnja noč... zadnji poljubi, objemi, nasmehi... zadnjič se me dotika.. zadnjič me ljubi.. tako kot me je do sedaj.. ko bi le vedela.. ne more in ne more zaspati.. kaj ga tare?? proti jutru mi pove.. zadnjič sem s teboj, odhajam, kmalu odhajam... tokrat mi dovoli, da jočem.. jočeva skupaj.. in tako me zelo boli.. srce bije kot da so mu štete ure.. minute.. sekunde.. nama so.. in še zadnjič se privijem k njemu.. za slovo mu podarim neko malenkost.. da se me boš spominjal.. se me boš??
ležim v postelji in ihtim.. mami, me poskuša razvajati, razume me... jaz pa si želim izginiti s tega sveta.. razbliniti se.. oditi in nikdar priti nazaj.. ali pač? ne morem spati, zato se poskušam učiti.. v ponedeljek imam izpit.. kako naj si kaj vbijem v glavo, ko pa mislim le nanj.. tako si ga želim še enkrat poljubiti in še enkrat pa še enkrat.. zakaj ne smem več? zakaj te ni več tu? v ponedeljek zvečer odide.. pokliče me z letališča.. in mi v svoji prisrčni slovenščini v solzah pove.. jaz jočem, jaz grem... tišina.. tiho sem, najraje bi vpila.. najraje bi vzela nož, si izrezala srce ter mu ga dala za seboj.. naj ga shrani.. jaz ga ne potrebujem več.. kako naj še ljubim, ko pa mi cel svet to brani.. kako naj še komu dovolim, da se me dotakne...
tako mine junij.. ter julij.. po izpitih se zamotim z počitniškim delom.. kaj mi drugega preostane.. moram prihraniti denar, da konec poletja odpotujem k njemu.. še vedno ga ljubim.. ga res?? še vedno upam.. upanje umre zadnje.. želim si, da bi ga kdo že prej ubil.. da bi me postavil na realna tla.. odprl nove poti.. razsvetlil um.. a ni bilo nikogar.. tisti pravi prijatelji sočustvujejo s teboj.. te tolažijo.. nihče ne pomisli, da bi te prepričeval v kaj drugega.. in hvaležna sem za vsako besedo, objem, solzo, ki so jo podelili z menoj... govorila sem skoraj samo o tem.. vem, da ni bilo lahko.. sami mi ne bi uspelo...
julij ja.... takrat se mi svet zopet obrne na glavo.. ampak o tem pa raje drugič.. da ne bo vse v eni dozi... upam, da je blo zanimivo napisano.. bolj tko.. ko en tornado :P želim si, da mi nekaterih stvari sploh ne bi blo treba napisat.. a kljub temu.. izkušnja je izkušnja.. ponosna sem na vse kar sem preživela.. tako pač je... življenje ne izbira.. usoda pa že ve zakaj nam pošlje določeno osebo.. vse ima svoj namen, samo da namen določenih stvari spregledamo, ker so že same po sebi slabe, žalostne ipd..
hvala za branje.. drugič pa kot sem rekla o nekom, ki mi ga je zagotovo poslala usoda.. oziroma kar o večih.. saj bi težko tako veliko breme prenašala samo na nekoga.. do naslednjič pa samo še.. en verz meni zelo ljube pesmi:
Somehow the song met the soul in the night, it took a moment to make those four eyes making thoughts go wild.
Then digging in the sand and listening the band, not alone but with friends, old friends they saw them spinning.
And then taking him up on the hill now alone with the lights down beneath in a small small town, whole life on short in words until that day... When the Nature took him out, it took her out and put away, right there out from the sand and water blue.
Saw them screaming out loud but the voice you couldn't hear, they were the only ones who felt it. ( Siddharta - ... )
