esej o filmu.. malo skrajšan, ampak poanta je zajeta ;) za tole sem 40/40 točk dobila, hehe.. da se malo pohvalim.. drugače pa zakon film, priporočam.. samo mal je treba mislit zraven, ne samo buljit.. videt torej, ne samo gledat ;)
»Vedno sem verjel, da ne izbereš sam stvari, ki te naredi za to kar si. Tvoje mesto. Soseska. Družina. Ljudje tukaj so ponosni na te stvari. Kot da je to nekaj, kar morajo opraviti. Telesa okrog njihovih duš. Mesta ovita okrog njihovih teles.« S temi besedami se začne film Zbogom punčka, v izvirniku pa nosi naslov Gone baby gone. Nepozornemu gledalcu morda ne povedo veliko, mene pa so pritegnile. Zagotovo me je ravno nekaj teh stavkov prepričalo, da o tem filmu napišem esej.
Scenarij in režija sta po pre
dlogi romana Dennisa Lehana izpod peresa Bena Afflecka, ki se je, glede na to, da je to njegov prvi celovečerni film, izkazal zadovoljivo. Vsekakor je film odličen primer sodelovanja bratov, Benov mlajši brat Casey je prevzel glavno vlogo zasebnega raziskovalca in jo odigral prepričljivo. Sodelovanje bratov vsekakor ni negativna stvar, saj Ben svojega brata zelo dobro pozna in to dejstvo sta poudarila tudi v ločenih intervjujih. Casey se je zadeve lotil resno in prepričana sem, da mu je vloga pomenila veliko, vsekakor si ni želel razočarati svojega brata. Ob njegovem boku je vlogo dekleta, zasebne detektivke in šibkejšega člena prevzela Michelle Monaghan, ki smo jo lahko občudovali tudi v komediji Sedem dni skomin. Vlogo policijskega načelnika je prevzel Morgan Freeman, ki je zaigral že v mnogih filmih. V tem po mojem mnenju prevzame prav posebno vlogo, ki se nam razkrijše šele proti koncu filma. Vsekakor pa je to znak, da organom oblasti ne gre popolnoma zaupati in tudi oni sami ne ravnajo vedno po poklicni presoji temveč reagirajo osebno, po lastnih interesih. Tu gre seveda poudariti, da glede na njihovo družbeno vlogo in status v službi, uživajo določen ugled in imajo s tem določene povezave z ljudmi, ki so jim za proti usluge pripravljeni spregledati njihove grehe. Po mojem mnenju gre za popoloma realno situacijo, ki smo ji priča tudi v naši državi. Še dve pomembni osebi, ki vplivata na zapletanje in prepletanje zgodbe sta preiskovalca z dolgoletnimi izkušnjami, ki ju uprizorita Ed Harris in John Ashton. Ena izmed najpomembnejših oseb pa je Amy Ryan v vlogi matere. Predvsem o njenem vedenju gledalec veliko moralno presoja, znajde se pred izbiro, naj z materjo sočustvuje ali naj jo obsoja, naj ji verjame ali naj jo vidi le kot del spletke. Ogled zahteva vsekakor veliko pozornosti, brez le-te nam kaj hitro uide kakšen pomemben podatek. Po mojem mnenju vsekakor gre za film, ki si ga je potrebno ogledati z mislimi pri stvari, le tako namreč lahko popolnoma razumemo situacijo in le tako lahko na koncu filma ustvarimo lastno moralno presojo, je ravnal prav ali ni?
Affleck je za temo film izbral temo, ki zadnje čase dviguje veliko prahu, predvsem zaradi ugrabitve angleške deklice in to kar iz hotelske sobe, medtem ko sta se njena starša zabavala v hotelskem baru. Med filmom in tem resničnim primerom, ki je pretresel cel svet, odzval se je celo Vatikna, je veliko povezav in podobnosti, zato je bil v Veliki Britaniji film premierno predvajan kasneje, kot v ostalih državah. Ta primer je namreč povzročil velik čustven odziv prebivalcev otoka, nekateri so s staršema sočustvavli, spet drugi so se postavili na nasproten breg, češ sama sta si kriva, morda sta ravno onadva krivca za izginotje njune hčerke. Kakorkoli že podatki o ugrabitvah otrok v ZDA vsekakor niso zanemarljivi, saj naj bi na leto pogrešili kar 797.500 otrok mlajših od 18 let. Veliko večino otrok policija najde, velikokrat pa so ugrabitelji družinski člani. Več kot polovica pogrešanih je deklic, tretjina pa je črncev. Kljub veliki stopnji rešenih primerov pa kljub temu ostane nerešnih vsako leto okrog 10.000. Kje so ti otroci? Vsekakor ne gre zanemariti števila otrok, ki so žrtve trgovine z blagom, ki prisilno delajo, opravljajo prostitucijo, njihove organe prodajo, trupel pa ne najde nihče, saj ne vedo kje iskati. Veliko jih umre zaradi zanemarjanja in fizičnih zlorab, tudi za domačimi vrati. Vendar če se o teh problemih ne govori dovolj na glas in dovolj pogosoto, brez sramu, ne bodo nikoli imeli možnosti priti na plan. Vsekakor se mi zdi prav, da je Affleck v svojem filmu izpostavil ravno ugrabitev otroka, saj se nam ob tem poraja veliko vprašanj in sicer, kdo je zares ugrabitelj v tem primeru, družinski član ali nekdo zunanji.. gre res za ugrabitev, saj so deklici želeli samo dobro? O tem nekoliko kasneje, sama pa sem malo pobrskala po podatkih, saj me je zanimalo, kako se s tem problemom soočajo po svetu, glede na to, da statistika kaže, da tega problema ne gre kar zanemariti. V ZDA so patentirali t.i. opozorilni sistem ob izginotju otroka (Child Alert System), ki se je izkazal za uspešnega v kar nekaj primerih, tudi na naši celini (Francija, Grčija). Apart, ki izgleda kot nekakšna sledilna naprava, pomaga satelitsko izslediti otroka in po podatkih policije, so najpomembnejše ravno prve ure po izginotju. S to tehnologijo so se pričeli spogledovati tudi pri nas, vendar glede na statistiko izginotij pri nas, še ne kaže potrebe po razmahu tega zaščitnega sistema. Kljub temu pa se primeri ugrabitev dogajajo vse bližje našemu teritoriju, ne smemo pozabiti na Natasho Kampusch in njeno nesrečno dolgoletno ugrabitev, dogoke v Italiji, Španiji, Portuglaskem...
Preden pobližje pogledam slovenske razmere pa me je kot bodočo socialno delavko zbodlo predvsem nekaj in sicer, da v celotnem filmu, niti za trenutek, nisem opazila socialnih delavcev, kar me je razočaralo. Če pomislim, da gre za ugrabitev otroka, ki ima seveda družino in nihče ni pristopil do matere na njeni ravni. Glavne vloge so si prilastili preiskovalci, detektivi ipd., ki vidijo kot cilj le to, da morajo najti otroka, ne glede na vse, mrtvega ali živega. Nihče ne pomisli na otrokovo mater. Potem ko izvejo, da je narkomanka, ki je med ugrabitvijo uživala svojo omamljenost, pa se celotna zasedba postavi proti njej. Celo obotožijo jo, da je svojega otroka prodala kralju podzemlja. Dobro, tudi sama sem na trenutke med ogledom filma pomislila, kaj za vraga je to dekle premišljevalo, ko je takole zanemarjalo svojo lastno hči, vendar mi je že v naslednjem trenutku na misel prišlo, da je pravzaprav nihče ni poslušal. Celotna soseska, družina je vedela, da ima probleme z drogami, da ne zmore celotne skrbi za otroka. Jo je kdo povprašal, če morda ona kaj potrebuje? Jo je obiskala socialna delavka? Seveda ne, saj se o tem molči, o teh stvareh se ne razpravlja na glas, ker bolijo. Ne poznam dobro socialnega sistema v ZDA, vseeno pa se mi zdi pomembno, da se v tako akcijo vključijo tudi socialni delavci.
V tem trenutku si želim tudi sodelovanja socialnih delavcev, vendar ko sem pregledovala, kaj se v Sloveniji dogaja na področju ugrabitev otrok, sem bila presenečena nad določenimi podatki. Ravno pred kratkim sem zgolj bežno spremljana oddajo Trenja, kjer so izpostavili problem odtujitve otrok s strani enega izmed staršev, ki je v Sloveniji najbolj pogost primer ugrabitve, če bi jo lahko tako imenovali. Citiram izjavo ene izmed socialnih delavk: »Navodil, kako ravnati v primeru ugrabitve otroka po neznancih, nimamo, oziroma jih ne poznamo. Na srečo teh izkušenj še nimamo. Vsekakor bi o primeru takoj obvestili policijo oz. kriminalistično službo. Po temeljiti proučitvi razpoložljivih podatkov, situacije, bi staršema ponudili pomoč psihologa in socialne delavke. V sodelovanju z drugimi službami bi iskali rešitve, iskali možnost vključitve v katero od samopomočnih skupin...« Teorija gre kot kaže odlično, vendar se ti stavki ne potrjujejo v praksi, kot smo si lahko ogledali v Trenjih, saj si eden od staršev lahko »prilasti« otroka, drugi pa pač nima do njega dostopa. Če dobro pomislimo, gre za neke vrste ugrabitev ali pa vsaj za kršenje otrokovih temeljih pravic in nespoštovanje njegovih želja. Poglejmo si 144. člen Kazenskega zakonika RS, ki govori o ugrabitvah. Tisti, ki ugrabi nekoga z namenom, da bi kogarkoli prisilil, da nekaj stori, opusti ali trpi, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. Kdor pa to dejanje stori proti mladoletni osebi, ji morebiti zagrozi z umorm ali s hudo telesno poškodbo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. Tretji odstavek pa zanimivo dodaja, da bo storilec, ki bo ugrabljeno osebo prostovoljno spustil na prostost, še preden je izpolnjena njegova zahteva, kaznovan mileje ali pa se mu bo kazen celo odpustila. Odlična teorija, ugrabitelj, ki bo svojo žrtev mogoče celo zlorabil, ji vsekakor grozil in s tem nedvomno povzročil trevme, bo mogoče celo oproščen, če jo bo še pravi čas spustil. Niso pomislili, da bi ta čas lahko trajal tudi cel teden, mesec, preden bi bile morebiti izpolnjene njegove zahteve. Ta člen vsekakor kaže na to, da v Sloveniji nimamo veliko izkušenj z ugrabitvami, to pa ne pomeni, da niso možne. Tudi ugrabitev kot sama po mojem mnenju ni definirana kot bi bilo treba. V primerih, ko eden izmed staršev ugrabi otroka, se ne govori o ugrabitvi, temveč o odtujitvi otroka, kot da bi imel starš pravico na silo odpeljati otroka, če ima pravico do skrbništva nad njim drug starš. Ne samo, da to velikokrat ni opredeljeno kot ugrabitev, primeri so pokazali, da teh ljudi sploh ne najdejo in otroci dalj časa ostanejo pri njih, odtujeni od drugega starša. Tema o kateri bi se vsekakor moralo razpravljati, primer oddaje Trenja je vsekakor zanetil majhno zanimanje za te primere.
Še zadnji aspekt mojega razmišljanja o tem filmu pa je ravno njegov konec in moralna dilema s katero se ubada glavni igralec. Affleck je gledalce odlično popeljal skozi film, jim jemal dih ob določenih prizorih, pomirjal spet ob drugih, na koncu pa jih prav nehvaležno postavi pred dejstvo, da se je potrebno odločiti. Naj deklica ostane pri krušnih starših, ki so jo dobili na ilegalen, na trenutke prav krut način? Ali pa naj gre nazaj k mami, ki ima probleme z drogami in bo morda postala ravno taka kot ostali na družbenem dnu? Manj pozorni in zahtevni gledalci bi pričakovali, da nam bo konec filma sam pomagal, da se odločimo pravilno, vendar tega ne doživimo. Na koncu namreč nihče nima svojega zadoščenja, tudi glavni igralec še vedno ostane pred dilemo, se je odločil prav ali ne. Sama o tem nisem veliko premišljevala, saj sem vedela, da je edino prav, da se deklica odvzame tistim, ki so jo ugrabili, ki so jo na krut način iztrgali iz sveta, ki ji je bil namenjen. Vsekakor se nism strinjala s tem, da bi deklica ostala pri policijskem načelniku, kjer je seveda živelja življenje, ki ji z rojstvom ni bilo namenjeno. Sama bi torej storila enako, kot je storil glavni junak, vendar bi konec sama spremenila oziroma bolje rečeno, bi zgodbo nadaljevala. Tisti, ki so deklico odtujili jasno povedo, zakaj so to storili in da ji želijo boljše življenje. Vendar po mojem mnenju boljše življenje te deklice lahko zagotovi njena mati, ki se sicer utaplja v neodgovornosti in uživa mamila, vendar če bi spremenili mati, bi se spremenilo tudi življenje te deklice. Ne morem zanikati, da bi se ji morda bolje godilo v kaki drugi družini, vendar za take ugotovitve je potreben poseb socialnih služb, ki jih, kot že prej omenjeno, nism zasledila.
Film Zbogom punčka se nas torej najprej dotakne v srcu s kruto usodo glavnih junakov, predvsem nemočne deklice, ki se je ujela v mrežo spletk in nedosegljivih sanj, potem pa nas postavi še pred dilemo o kateri moramo dobro razmisliti. Film, ki nas vzpodbudi, da pomislimo, kaj se na tem področju dogaja v Sloveniji, smo tudi mi ogorženi in ali naši otroci tudi lahko trpijo zaradi ugrabitev. In vsekakor film, ki si upa spregovoriti in pokazati pravo luč bede ameriških getov, ki nam je vseskozi pred očmi, vendar, če samo gledamo in ne vidimo, ostajajo tam, kjer so. Na dnu.
Scenarij in režija sta po pre
dlogi romana Dennisa Lehana izpod peresa Bena Afflecka, ki se je, glede na to, da je to njegov prvi celovečerni film, izkazal zadovoljivo. Vsekakor je film odličen primer sodelovanja bratov, Benov mlajši brat Casey je prevzel glavno vlogo zasebnega raziskovalca in jo odigral prepričljivo. Sodelovanje bratov vsekakor ni negativna stvar, saj Ben svojega brata zelo dobro pozna in to dejstvo sta poudarila tudi v ločenih intervjujih. Casey se je zadeve lotil resno in prepričana sem, da mu je vloga pomenila veliko, vsekakor si ni želel razočarati svojega brata. Ob njegovem boku je vlogo dekleta, zasebne detektivke in šibkejšega člena prevzela Michelle Monaghan, ki smo jo lahko občudovali tudi v komediji Sedem dni skomin. Vlogo policijskega načelnika je prevzel Morgan Freeman, ki je zaigral že v mnogih filmih. V tem po mojem mnenju prevzame prav posebno vlogo, ki se nam razkrijše šele proti koncu filma. Vsekakor pa je to znak, da organom oblasti ne gre popolnoma zaupati in tudi oni sami ne ravnajo vedno po poklicni presoji temveč reagirajo osebno, po lastnih interesih. Tu gre seveda poudariti, da glede na njihovo družbeno vlogo in status v službi, uživajo določen ugled in imajo s tem določene povezave z ljudmi, ki so jim za proti usluge pripravljeni spregledati njihove grehe. Po mojem mnenju gre za popoloma realno situacijo, ki smo ji priča tudi v naši državi. Še dve pomembni osebi, ki vplivata na zapletanje in prepletanje zgodbe sta preiskovalca z dolgoletnimi izkušnjami, ki ju uprizorita Ed Harris in John Ashton. Ena izmed najpomembnejših oseb pa je Amy Ryan v vlogi matere. Predvsem o njenem vedenju gledalec veliko moralno presoja, znajde se pred izbiro, naj z materjo sočustvuje ali naj jo obsoja, naj ji verjame ali naj jo vidi le kot del spletke. Ogled zahteva vsekakor veliko pozornosti, brez le-te nam kaj hitro uide kakšen pomemben podatek. Po mojem mnenju vsekakor gre za film, ki si ga je potrebno ogledati z mislimi pri stvari, le tako namreč lahko popolnoma razumemo situacijo in le tako lahko na koncu filma ustvarimo lastno moralno presojo, je ravnal prav ali ni?Affleck je za temo film izbral temo, ki zadnje čase dviguje veliko prahu, predvsem zaradi ugrabitve angleške deklice in to kar iz hotelske sobe, medtem ko sta se njena starša zabavala v hotelskem baru. Med filmom in tem resničnim primerom, ki je pretresel cel svet, odzval se je celo Vatikna, je veliko povezav in podobnosti, zato je bil v Veliki Britaniji film premierno predvajan kasneje, kot v ostalih državah. Ta primer je namreč povzročil velik čustven odziv prebivalcev otoka, nekateri so s staršema sočustvavli, spet drugi so se postavili na nasproten breg, češ sama sta si kriva, morda sta ravno onadva krivca za izginotje njune hčerke. Kakorkoli že podatki o ugrabitvah otrok v ZDA vsekakor niso zanemarljivi, saj naj bi na leto pogrešili kar 797.500 otrok mlajših od 18 let. Veliko večino otrok policija najde, velikokrat pa so ugrabitelji družinski člani. Več kot polovica pogrešanih je deklic, tretjina pa je črncev. Kljub veliki stopnji rešenih primerov pa kljub temu ostane nerešnih vsako leto okrog 10.000. Kje so ti otroci? Vsekakor ne gre zanemariti števila otrok, ki so žrtve trgovine z blagom, ki prisilno delajo, opravljajo prostitucijo, njihove organe prodajo, trupel pa ne najde nihče, saj ne vedo kje iskati. Veliko jih umre zaradi zanemarjanja in fizičnih zlorab, tudi za domačimi vrati. Vendar če se o teh problemih ne govori dovolj na glas in dovolj pogosoto, brez sramu, ne bodo nikoli imeli možnosti priti na plan. Vsekakor se mi zdi prav, da je Affleck v svojem filmu izpostavil ravno ugrabitev otroka, saj se nam ob tem poraja veliko vprašanj in sicer, kdo je zares ugrabitelj v tem primeru, družinski član ali nekdo zunanji.. gre res za ugrabitev, saj so deklici želeli samo dobro? O tem nekoliko kasneje, sama pa sem malo pobrskala po podatkih, saj me je zanimalo, kako se s tem problemom soočajo po svetu, glede na to, da statistika kaže, da tega problema ne gre kar zanemariti. V ZDA so patentirali t.i. opozorilni sistem ob izginotju otroka (Child Alert System), ki se je izkazal za uspešnega v kar nekaj primerih, tudi na naši celini (Francija, Grčija). Apart, ki izgleda kot nekakšna sledilna naprava, pomaga satelitsko izslediti otroka in po podatkih policije, so najpomembnejše ravno prve ure po izginotju. S to tehnologijo so se pričeli spogledovati tudi pri nas, vendar glede na statistiko izginotij pri nas, še ne kaže potrebe po razmahu tega zaščitnega sistema. Kljub temu pa se primeri ugrabitev dogajajo vse bližje našemu teritoriju, ne smemo pozabiti na Natasho Kampusch in njeno nesrečno dolgoletno ugrabitev, dogoke v Italiji, Španiji, Portuglaskem...
Preden pobližje pogledam slovenske razmere pa me je kot bodočo socialno delavko zbodlo predvsem nekaj in sicer, da v celotnem filmu, niti za trenutek, nisem opazila socialnih delavcev, kar me je razočaralo. Če pomislim, da gre za ugrabitev otroka, ki ima seveda družino in nihče ni pristopil do matere na njeni ravni. Glavne vloge so si prilastili preiskovalci, detektivi ipd., ki vidijo kot cilj le to, da morajo najti otroka, ne glede na vse, mrtvega ali živega. Nihče ne pomisli na otrokovo mater. Potem ko izvejo, da je narkomanka, ki je med ugrabitvijo uživala svojo omamljenost, pa se celotna zasedba postavi proti njej. Celo obotožijo jo, da je svojega otroka prodala kralju podzemlja. Dobro, tudi sama sem na trenutke med ogledom filma pomislila, kaj za vraga je to dekle premišljevalo, ko je takole zanemarjalo svojo lastno hči, vendar mi je že v naslednjem trenutku na misel prišlo, da je pravzaprav nihče ni poslušal. Celotna soseska, družina je vedela, da ima probleme z drogami, da ne zmore celotne skrbi za otroka. Jo je kdo povprašal, če morda ona kaj potrebuje? Jo je obiskala socialna delavka? Seveda ne, saj se o tem molči, o teh stvareh se ne razpravlja na glas, ker bolijo. Ne poznam dobro socialnega sistema v ZDA, vseeno pa se mi zdi pomembno, da se v tako akcijo vključijo tudi socialni delavci.
V tem trenutku si želim tudi sodelovanja socialnih delavcev, vendar ko sem pregledovala, kaj se v Sloveniji dogaja na področju ugrabitev otrok, sem bila presenečena nad določenimi podatki. Ravno pred kratkim sem zgolj bežno spremljana oddajo Trenja, kjer so izpostavili problem odtujitve otrok s strani enega izmed staršev, ki je v Sloveniji najbolj pogost primer ugrabitve, če bi jo lahko tako imenovali. Citiram izjavo ene izmed socialnih delavk: »Navodil, kako ravnati v primeru ugrabitve otroka po neznancih, nimamo, oziroma jih ne poznamo. Na srečo teh izkušenj še nimamo. Vsekakor bi o primeru takoj obvestili policijo oz. kriminalistično službo. Po temeljiti proučitvi razpoložljivih podatkov, situacije, bi staršema ponudili pomoč psihologa in socialne delavke. V sodelovanju z drugimi službami bi iskali rešitve, iskali možnost vključitve v katero od samopomočnih skupin...« Teorija gre kot kaže odlično, vendar se ti stavki ne potrjujejo v praksi, kot smo si lahko ogledali v Trenjih, saj si eden od staršev lahko »prilasti« otroka, drugi pa pač nima do njega dostopa. Če dobro pomislimo, gre za neke vrste ugrabitev ali pa vsaj za kršenje otrokovih temeljih pravic in nespoštovanje njegovih želja. Poglejmo si 144. člen Kazenskega zakonika RS, ki govori o ugrabitvah. Tisti, ki ugrabi nekoga z namenom, da bi kogarkoli prisilil, da nekaj stori, opusti ali trpi, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. Kdor pa to dejanje stori proti mladoletni osebi, ji morebiti zagrozi z umorm ali s hudo telesno poškodbo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. Tretji odstavek pa zanimivo dodaja, da bo storilec, ki bo ugrabljeno osebo prostovoljno spustil na prostost, še preden je izpolnjena njegova zahteva, kaznovan mileje ali pa se mu bo kazen celo odpustila. Odlična teorija, ugrabitelj, ki bo svojo žrtev mogoče celo zlorabil, ji vsekakor grozil in s tem nedvomno povzročil trevme, bo mogoče celo oproščen, če jo bo še pravi čas spustil. Niso pomislili, da bi ta čas lahko trajal tudi cel teden, mesec, preden bi bile morebiti izpolnjene njegove zahteve. Ta člen vsekakor kaže na to, da v Sloveniji nimamo veliko izkušenj z ugrabitvami, to pa ne pomeni, da niso možne. Tudi ugrabitev kot sama po mojem mnenju ni definirana kot bi bilo treba. V primerih, ko eden izmed staršev ugrabi otroka, se ne govori o ugrabitvi, temveč o odtujitvi otroka, kot da bi imel starš pravico na silo odpeljati otroka, če ima pravico do skrbništva nad njim drug starš. Ne samo, da to velikokrat ni opredeljeno kot ugrabitev, primeri so pokazali, da teh ljudi sploh ne najdejo in otroci dalj časa ostanejo pri njih, odtujeni od drugega starša. Tema o kateri bi se vsekakor moralo razpravljati, primer oddaje Trenja je vsekakor zanetil majhno zanimanje za te primere.
Še zadnji aspekt mojega razmišljanja o tem filmu pa je ravno njegov konec in moralna dilema s katero se ubada glavni igralec. Affleck je gledalce odlično popeljal skozi film, jim jemal dih ob določenih prizorih, pomirjal spet ob drugih, na koncu pa jih prav nehvaležno postavi pred dejstvo, da se je potrebno odločiti. Naj deklica ostane pri krušnih starših, ki so jo dobili na ilegalen, na trenutke prav krut način? Ali pa naj gre nazaj k mami, ki ima probleme z drogami in bo morda postala ravno taka kot ostali na družbenem dnu? Manj pozorni in zahtevni gledalci bi pričakovali, da nam bo konec filma sam pomagal, da se odločimo pravilno, vendar tega ne doživimo. Na koncu namreč nihče nima svojega zadoščenja, tudi glavni igralec še vedno ostane pred dilemo, se je odločil prav ali ne. Sama o tem nisem veliko premišljevala, saj sem vedela, da je edino prav, da se deklica odvzame tistim, ki so jo ugrabili, ki so jo na krut način iztrgali iz sveta, ki ji je bil namenjen. Vsekakor se nism strinjala s tem, da bi deklica ostala pri policijskem načelniku, kjer je seveda živelja življenje, ki ji z rojstvom ni bilo namenjeno. Sama bi torej storila enako, kot je storil glavni junak, vendar bi konec sama spremenila oziroma bolje rečeno, bi zgodbo nadaljevala. Tisti, ki so deklico odtujili jasno povedo, zakaj so to storili in da ji želijo boljše življenje. Vendar po mojem mnenju boljše življenje te deklice lahko zagotovi njena mati, ki se sicer utaplja v neodgovornosti in uživa mamila, vendar če bi spremenili mati, bi se spremenilo tudi življenje te deklice. Ne morem zanikati, da bi se ji morda bolje godilo v kaki drugi družini, vendar za take ugotovitve je potreben poseb socialnih služb, ki jih, kot že prej omenjeno, nism zasledila.
Film Zbogom punčka se nas torej najprej dotakne v srcu s kruto usodo glavnih junakov, predvsem nemočne deklice, ki se je ujela v mrežo spletk in nedosegljivih sanj, potem pa nas postavi še pred dilemo o kateri moramo dobro razmisliti. Film, ki nas vzpodbudi, da pomislimo, kaj se na tem področju dogaja v Sloveniji, smo tudi mi ogorženi in ali naši otroci tudi lahko trpijo zaradi ugrabitev. In vsekakor film, ki si upa spregovoriti in pokazati pravo luč bede ameriških getov, ki nam je vseskozi pred očmi, vendar, če samo gledamo in ne vidimo, ostajajo tam, kjer so. Na dnu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar